Kratka zgodovina savnanja

16.03.2015

Rimske terme so bile v Antiki kraj za sprostitev in prijetno druženje
Kultura kopanja se je pri Grkih in Rimljanih razvila prav pod vplivom kamnitih savn iz pradavnine. Vrhunec so bila velikanska javna kopališča, ki so lahko sprejele do tri tisoč gostov hkrati. Po propadu rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. so propadle tudi svetovljanske terme in rimska kopalna kultura se je nadaljevala v islamskih kopališčih.

Že Grki so v 4. stoletju pr. n. št. v priljubljenih šolah za šport in izobrazbo mladeničev, predvideli prostore za hladne kopeli. Poleg tega so si omislili tudi prostor za znojenje z vročim zrakom (lakonikum) in hlajenje z mrzlo vodo. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej pa so poznali tudi parne kopeli, ki so bile posebej priljubljene zlasti pri Špartancih, ki jim je utrditev telesa veliko pomenila. Pod vplivom grške kopalne kulture so Rimljani v času cesarstva (okoli leta 100-500 n. št.) gradili razkošna javna kopališča. Rimljani so moč cesarjev merili po velikosti term, ki so jih zgradili. V tem času so nastala tudi kopališča, v katerih so se smeli sočasno kopati in zabavati moški in ženske, t. i. balnea mixta. Kopalni obred se je začel v prostoru z mrzlo kopeljo, frigidariju. Sledila je mlačna kopel v tepidariju, za konec pa so se obiskovalci ogreli v kaldariju, prostoru s suhim vročim zrakom s temperaturo od 40 do 50 stopinj Celzija, imenovanem rimska savna. Zrak so segrevali s talnim in zidnim gretjem.